Slediti svojemu srcu je verjetno eno najpomembnejših življenjskih vodil. Res je ta kliše obrabljen in
podrajsan že čisto z vseh strani, ampak še vedno deluje in je
poleg tega tako resničen, da bi ga lahko v obliki nasveta ponudila
komur koli – svoji babici, mami, prijateljici, hčerki in seveda
vam, ki to berete.
Že res, da življenjske situacije niso
vedno tako preproste in da je včasih hudičevo težko poslušati
sebe in iti, kamor te vleče, ne da bi pri tem mislila na druge.
Včasih se to, kar čuti tvoje srce, ne sklada s tistim, kar čuti
nekdo drug, nekdo, ki ti je blizu, ki ti morda pomeni vse na svetu.
V tehtanju dveh možnosti tako pogosto
podležemo tistemu, kar poznamo, tistemu, kar mislimo, da imamo tako
radi, da brez tega ne bi mogli živeti. Pogosto naredimo usodno
napako. Rečemo si: Tako pač je, treba se je prilagajati, in
se odločimo, da bomo živeli enako kot doslej, da si ne bomo
izpolnili srčne želje, pa naj bo ta še tako močna. Potlačimo jo
in si govorimo, da smo srečni tudi brez nje, da je sreča nekoga
drugega pomembnejša od naše.
Ta trditev je zelo požrtvovalna, a žal
povsem zgrešena. Oseba, za katero se boste žrtvovali, bo to morda
res cenila, a verjemite mi, na dolgi rok ne boste mogli skriti, da
niste srečni. Tudi če si boste lagali, da ste, boste navzven kazali
nekaj drugega. Morda boste postajali zagrenjeni, depresivni, nekaj v
vas bo umrlo skupaj z vašimi sanjami. In oseba, za katero ste se
tako nesebično žrtvovali, bo to opazila.
Še vedeli ne boste, kdaj se bo vse to
zgodilo – in že boste ostali sami s seboj, s svojim srcem, ki vas
bo spraševalo: Zakaj si pustila, da je prišlo do tega? Zakaj me
nisi poslušala?
Na srečo ni nikoli prepozno za to, da
se začnemo imeti radi, da si začnemo izpolnjevati svoje želje.
Včasih se tega zavemo sami, zelo pogosto pa nas življenje – enako
kot Valentino v romanu Hotel Lavanda – kar samo tako močno brcne,
da se zbudimo in začnemo migati.
Najpomembnejša oseba v našem
življenju smo v resnici mi sami. Brez vsega in vseh lahko živimo,
le sami brez sebe ne moremo. Ne dopustite, da bi vas oseba, ki jo
srečujete v ogledalu, vsak dan znova spraševala: Zakaj sem vedno
na zadnjem mestu?
Sledi mi na Facebooku!
Ni komentarjev:
Objavite komentar