Včasih sem preprosto srečna. Ne zato, ker imam vse tiste
materialne stvari, ki mi lajšajo življenje in mi dajejo takšno ali drugačno
zadovoljstvo. Čeprav jih imam veliko, mnogo, nešteto in sem v resnici hvaležna za
vsako posebej – to ni tisto, kar me ZARES osrečuje.
Zares, neznansko in nepredstavljivo srečna sem takrat, ko
pomislim, kako se je pred več kot četrt stoletja rodilo eno življenje iz čisto
drobčkene, a tudi prekleto trmaste celice, ki se je odločila, da bo prebila
tisto jajčece – in ga je. Takrat je nastal zametek mene, trme, kakršna sem še
vedno.
In potem ... Potem se je zgodilo še nekaj čudovitega. Moja
starša sta me sprejela in se odločila, da bosta prevzela nase to »drobno« breme
v obliki mene. Mama me je nosila dolgih devet mesecev in pri tem sprejemala vse
težave, ki jih s seboj prinaša nosečnost, vse samo zato, da bi nekoč lahko
prijokala na svet mala kepica – jaz.
In predstavljam si, da je bilo tudi to zadnje dejanje svetlobna
leta daleč od preprostega. Koliko ur porodnih bolečin je morala prestati, da me
je lahko nazadnje držala v svojem naročju? Vse to samo zato, da sem lahko
ŽIVA. Da lahko hodim, skačem, tečem in poplesujem po planetu Zemlja. Da se lahko veselim, jočem, jezim in, ne nazadnje, da lahko pišem!
Si predstavljate, da bi meni moja ali pa vam vaša mama
takrat, tistega, morda davnega leta rekla: Ne?
Imela je vse možnosti za to. Lahko bi rekla: Ne želim tega bremena, Premlada
sem ali Nisem pripravljena. Pa
ni.
Donosila vas je, vas rodila in vam dala najlepše, kar vam je
lahko: ŽIVLJENJE. In zato bi morali biti našim mamam večno hvaležni, ne glede
na vse zamere, pa naj bodo še tako resne in upravičene. Še vedno smo tu, živi
in s toliko možnostmi, ki nam jih ponuja ta svet. Kaj ni to naravnost čudovito?
Navdihnjeno po: Ljubica Uvodić Vranić, Avantura osobne promjene 2 (v kratkem tudi v slovenskem jeziku)
Ni komentarjev:
Objavite komentar