Po obilnem kosilu sem le še čakala, kdaj bom počila, a ker tega trenutka kar ni in ni bilo, sem čas izkoristila za prijeten klepet z Gabrielom, ki je sedel na moji desni. Ugotovila sem, da ni bil le lep, temveč tudi zelo zanimiv človek. Ko mi je povedal, da se ukvarja z modo, sem sicer presenečeno pozijala, saj to ni ravno dejavnost, v kateri bi si predstavljala moškega.
A ko sem ga še enkrat premerila, se mi je zazdelo, da sem srajco z rožnato-belim karo vzorcem že nekje videla. Ali ni bila na eni izmed slik ob članku o dizajnerskih kosih za letošnjo pomlad in poletje, ki sem ga objavila pred mesecem ali dvema? sem se vprašala in nazadnje sem si morala pritrditi. Lep, zanimiv in še bogat, če to ni popoln paket!
»Elton John mi je nekoč rekel...« je začel Gabriel, jaz pa sem nehote zacvilila in s tem pritegnila pozornost Julie in Andréja.
»Eltona Johna poznaš?!« sem navdušeno vprašala z glasom, ki je bil za oktavo višji od običajnega. Na zatilju sem čutila Juliejin pogled – očitno je poslušala.
»Em, no ja, nisva ravno najboljša prijatelja ...« je skromno razložil Gabriel. »Le nekajkrat sva se srečala, ko sem še živel v Londonu. In, khm ... enkrat me je povabil na svojo zabavo ...«
Razširila sem oči, moj glas pa je posegel po še nekoliko višjih tonih: »Njegovo zabavo? Njegove zabave so vendar legendarne! Torej poznaš še več slavnih ljudi?!«
»Nekaj malega jih poznam, ampak ne tako dobro, da bi bil z njimi v kontaktu,« se je nasmehnil. »Dovolj o meni, raje mi povej kaj o sebi.«
Iz sebe nisem uspela izdaviti drugega kot drobno cviljenje. Moškega, ki bi razgovor o sebi prekinil zato, da bi slišal kaj o meni, že dolgo nisem srečala. Če sem ga sploh kdaj.
Juliejina mama je z druge strani sobe, kjer je okrog sebe zbirala za spremembo neverjetno mirno otročad, nekaj zavpila proti nam. Pogledala sem Julie, ki je zavila z očmi.
»Kaj pravi?« sem se pozanimala.
»Hoče, da gremo na vrt iskat velikonočna darila,« je pojasnila Julie. »Ti, André, Gabriel in jaz.«
»Kakšna darila?« sem se začudila.
Odgovoril mi je Gabriel. »To je stara tradicija, ki je namenjena otrokom, ne odraslim ljudem. Ampak naša mati se nikakor ne more sprijazniti s tem, da smo mi pravzaprav že odrasli.«
»Dokler mi ne pripeljete vnukov, boste le otroci,« se je spačila Julie, oponašajoč mamin glas.
André in Gabriel sta se zarežala, mama pa je še enkrat živčno zavpila proti nam.
Julie se je obrnila k meni: »Najbolje, da gremo, sicer nam bo trda predla.«
Neradi smo vstali in se za četico otrok, ki jih je kot gosja mati vodila Juliejina mama, skozi balkonska vrata podali na vrt.
»Za vsakega je nekje skrita vrečka sladkarij in pirhov,« mi je po poti razložila Julie. »Mamina običajna skrivališča so v grmovju, tako da išči tam. Prej boš našla, prej boš prosta.«
»Aja, in še to ...« je šepetaje nadaljevala Julie. »Ne zagrej se za Gabriela.«
Dvignila sem obrvi in se naredila kar se da neumno. »Zakaj misliš, da bi se zagrela zanj?«
Zdaj je ona dvignila obrvi. »Verjemi mi, ne bi bila prva med mojimi prijateljicami. In res, res mi je zoprno potem razlagati, zakaj ga ne zanimaš.«
Namrščila sem se, a časa za nadaljnje spraševanje ni bilo. Bili smo na vrtu, Juliejina mama je zavpila nekaj kratkega in otroci so se pognali v dir.
V malo bolj lenobnem tempu smo jim sledili tudi mi štirje. Julie se je odpravila naravnost h grmovju, ki je bilo zasajeno na obrobju vrta. Očitno je bila njena mama s svojimi skrivališči res predvidljiva. No, pardon, velikonočni zajček. Predstavljala sem si debelušno mamo, kako z dolgimi zajčjimi ušesi na glavi hodi po vrtu in skriva pakete presenečenja. Ob zabavnem prizoru sem se nasmehnila.
Tedaj pa se mi je zazdelo, da sem v krošnji jablane, ki je stala sredi trate, zagledala kratek poblisk. Približala sem se drevesu in pogledala v krošnjo. Z ene najnižjih vej je visela vrečka, povezana z vijoličasto pentljo. Ko sem si predstavljala Juliejino mamo – zajkljo, kako pleza po drevesu, da bi nanj obesila vrečico, je bil prizor že tako smešen, da sem se morala naglas zasmejati.
»Kaj se pa ti režiš?« je od nekod priplaval razposajeni Gabrielov glas. Pogledala sem okrog sebe, a ga nisem videla. Nato pa je njegova nasmejana glava pokukala izza debla. Ko je pred mano stal v vsej svoji lepoti, sem videla, da je v rokah že držal svoj paket.
Zasmejala sem se. »Ah, nič, samo tole sem našla,« sem pomignila navzgor proti krošnji.
Gabriel je zažvižgal. »Pa res! Prava detektivka! Potrebuješ pomoč?«
Ozrla sem se po deblu navzgor. Tam je sicer bil nek štrcelj, za katerega bi se lahko oprijela, vendar bi se s plezanjem verjetno kar precej namučila. »Me lahko dvigneš?« sem zato vprašala.
»Z lahkoto!« je samozavestno odvrnil Gabriel. Vrečko z veliko pisano pentljo je odložil k vznožju drevesa, nato pa je počepnil.
»Splezaj mi na rame,« mi je velel.
Prestrašeno sem ga pogledala. »Si prepričan?«
»Seveda, daj že!«
Minilo je že veliko let, odkar me je nazadnje kdo nosil na ramenih. Verjetno je bil to očka, ko sem imela kakšnih deset let. Od takrat sem kar precej zrasla in pridobila kar nekaj kilogramov. Nisem bila prepričana, ali me Gabriel res lahko dvigne, a kljub temu sem se odločila, da mu bom zaupala. Previdno sem se namestila okrog njegovega vratu, on pa je k sebi tesno stisnil moja meča in se začel dvigati.
»Aaaaaa,« sem zacvilila in se nagonsko oprijela njegove glave.
»Nič ne vidim!« je zavpil on in spoznala sem, da sem z rokami zakrila njegove oči. Ko se je opotekel, sem roke prestrašeno umaknila in on je spet ujel ravnotežje.
»Lahko dosežeš?« me je vprašal. Stegnila sem roke, a paketa sem se lahko dotaknila le s konicami prstov.
»Stopi malo naprej,« sem mu ukazala.
Naredil je nekaj korakov in paketa sem se dotikala že s štirimi prsti.
»Je dovolj?«
»Še dva koraka naprej,« sem odvrnila.
Ubogljivo se je premaknil, da sem končno lahko zagrabila vrečko. Nežno sem jo povlekla k sebi in vrvica, s katero je bila pritrjena na vejo, se je takoj vdala.
»Imam jo!« sem veselo zavpila.
Prav v tistem trenutku pa sem zaslišala glasno topotanje nog in pod drevesom zagledala kuštravo glavo mulčka, ki mi je za dobrodošlico v obraz usmeril curek iz plastične pištole. Zdaj ni imel pištole, a je v sekundi pobral Gabrielovo darilno vrečko, se obrnil in stekel proč.
»Hej!« je zavpilo moje prevozno sredstvo in z nekaj hitrimi koraki (ter z mano za vratom) steklo naprej za nevzgojenim otrokom. Meni je pot preprečila debela drevesna veja, ki je bila na srečo ravno v višini mojega trebuha, tako da sem se je lahko oprijela z rokami in obvisela v krošnji.
»O, moj bog, oprosti!!« je nazaj pritekel Gabriel. »Daj, da ti pomagam!«
»Ah, teci za mulcem, jaz bom že!« sem mu zavpila in ni mu bilo treba dvakrat reči. Kot na ukaz se je znova pognal za malim vragcem.
Jaz pa sem se medtem z rokami povlekla navzgor, da sem sedla na vejo. Pogledala sem svoje podlakti, ki so bile po notranji strani povsem popraskane, in zmajala z glavo. Nato sem preverila še vsebino vrečke, ki sem jo ves čas stiskala v pesti. Pravi čudež je bil, da so pirhi ostali celi! Zdaj, ko sem varno sedela v drevesni krošnji, sem se le naslonila na deblo in se glasno zasmejala. Očitno le nisem bila zaman nezaupljiva do Gabriela.
»Si v redu?« sem od spodaj zaslišala Juliejin glas.
»Super sem, znova sem se rodila,« sem se zahahljala, nato pa proti njej pomahala z vrečko pirhov in sladkarij. »Pridi na pojedino!«
Sprva se je obotavljala, nato pa se je le oprijela štrclja, ki sem si ga malo prej ogledovala že jaz. Povlekla se je navzgor, se z nogo odrinila od ene izmed grč in se oprijela veje, na kateri sem sedela. Naredila sem ji prostor, da je lahko sedla poleg mene.
»Opala, ti imaš pa to drevo naštudirano, kot bi celo življenje lezla po njem,« sem jo pohvalila.
Zadovoljno se je nasmehnila: »Oh, saj sem! Celo otroštvo sem se skrivala tu gor, kadar sem hotela malo miru.«
Nato se je zresnila. »Poslušaj, Valentina. Prej sem mislila resno. Ne-zatrapaj-se-v-Gabriela,« je dejala in pri tem poudarila vsako besedo posebej.
Zavila sem z očmi. »O, moj bog, Julie. Zakaj se tako obremenjuješ s tem? In kaj bi bilo narobe, če bi se zatrapala vanj? On je moški in jaz sem ženska. Stvari se dogajajo.«
»Ta stvar bi se zgodila samo z ene strani,« je odločno odvrnila.
»Zakaj si tako prepričana?«
»Pač sem. Verjemi, da ti hočem samo dobro. Mislim, da po vsem, kar si doživela v zadnjem času, ne bi smela biti znova razočarana.«
»Ne vem, Julie, če je to res tvoja stvar ...« sem ji odgovorila, ne da bi jo sploh pogledala.
»Veš kaj, kar povedala ti bom,« se je nenadoma odločila. »Njega ženske ne zanimajo.«
Namrščila sem se. »Kako to misliš, ne zanimajo?«
»Tako, kot sem rekla. Ne zanimajo ga. On je bolj ...« Iskala je prave besede. »On je gej, Valentina.«
Spodnja čeljust se mi je razrahljala in padla nekaj centimetrov nižje. Kar gledala sem jo, rekla pa nisem nobene.
Tišino je prekinila Julie: »Kaj res nisi niti posumila? Saj ti je vendar razlagal o modi, pa o Eltonu Johnu ...«
»To že, ampak ...« Zmanjkalo mi je besed za nadaljevanje stavka, saj sem vedela, da je imela prav. Moški, ki se ukvarja z modo? Pa Elton John ... Saj res, on je vendar gej, sem se spomnila. Končno mi je bilo vse jasno. Po nekaj trenutkih tišine sem zavzdihnila: »Zakaj, zakaj, zakaj morajo biti vsi najboljši moški geji?«
Zahihitala se je in me objela čez rame. »Zato, da so lahko naši prijatelji,« mi je pomežiknila.
Odlomek iz knjige Hotel Lavanda
Hočeš še? Prva tri poglavja romana lahko dobiš na mail. Vpiši se tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar